Gregor

Gregorju je navdih za sestavo jedilnika njihov vrt, poln zelenjave, zelišč in začimb. Kar ponudi narava, to sprejme z odprtimi rokami in edina stalnica jedilnika je le to, da ni pravzaprav nič stalnega. Jedi ustvarja iz tega, kar je trenutno sveže, okusno in v izobilju. Podobno je tudi z drugimi sestavinami, na primer z mesom ali ribami. Vzame, kar je v tistem trenutku najboljše. Enkrat skušo, drugič zlatovčico.

Iz različnih sestavin ustvarja nenavadne kombinacije, ki jih tudi postreže na eksotične načine. Fižolov pire v kornetu ali pa dimljeno jeguljo s šparglji v konzervi. Preseneti vas lahko s suflejem soma, ki v sredici, tako, kot smo vajeni v čokoladni izvedenki, skriva mehko sredico, tokrat z osvežilno omako iz limete. Ali pa kombinacija rdeče postrvi s koromačem in sladoledom iz kardamoma.

V Mariboru rojeni Gregor Šagi je otroštvo preživel v Kungoti, skupaj s sošolcem in najboljšim prijateljem Davidom in njegovim bratom Gregorjem Vračkom. Oba sta danes odlična chefa, prvi v mariborski restavraciji Mak, drugi pa ima restavracijo z Michelinovo zvezdico v Zgornji Kungoti. Odločitev postati kuhar je bila tako neizogibna. Po srednji in višji gostinski šoli je nabiral izkušnje tako doma kot pri sosedih. Kuhal je v ljubljanskem hotelu Mons in v Vili Bled. Čez mejo je delal v goriški restavraciji La Subida, nagrajeni z Michelinovo zvezdico 2023, in na avstrijskem Štajerskem v restavraciji odličnega vinskega hotela Sattlerhof Gamlitz.

Citat, ki je sicer izposojen od znane revije Rolling pin, je nekdaj krasil chefovo majico in se mu je vtisnil v spomin. Pripravljanje hrane, oblikovanje jedi, kombiniranje okusov in igranje s sestavinami je to, kar daje Gregorju znova in znova zagon.

Gregor prisega na domače in lokalne sestavine, ki so pridelane na naravi prijazen način, sam pa jim da moderno in drzno preobleko. Loti se tako bolj tradicionalnih opravil, recimo peke kruha, izdelave skute, smetane ali masla, v veselje pa so mu tudi razni izzivi, četudi ti trajajo več dni. Nekoč je delal omako iz brezovih oblancev, za katere je potreboval najprej en dan sušenja, nato pa še dva dni kuhanja. Trud je bil poplačan. Nastal je odličen telečji rep s hrenom v kuhanem kruhu z omako iz brezovih oblancev in vinsko omako iz brezovih listov.

Zaveda se, da je pomembna tudi ekipa, ki jo ima v kuhinji, zato sam študente tudi mentorira. Verjame, da se kuhar največ nauči v kuhinji in ne v učilnici.