Medeno doživetje na obrobju Krakovskega pragozda

Jutro se prebuja in prvi sončni žarki sramežljivo prodirajo skozi drevored na robu Krakovskega gozda, natančneje v Hrvaškem Brodu, ki je dobrih dvajset kilometrov oddaljen od Novega mesta, prestolnice Dolenjske.

Skrivnostno spokojnost prekinja samo občasno oglašanje ptic nekje v krošnjah hrasta doba, belega gabra in črne jelše. Tišina se meša z brenčanjem čebele, ki neutrudno preletava drevesa in nabira cvetni prah.

Na koncu drevoreda se odpre ogromna slikovita jasa z lično urejenim čebelnjakom, ki ga spredaj obdajajo grmički pisanega cvetja, zadaj pa živahen potoček. Na prvi pogled ima tipični slovenski čebelnjak prednji del vsakega panja pobarvan z drugačno barvo. Zgolj v dekorativne namene, vendar mu to daje poseben čar.

Lokacija še zdaleč ni tipična, saj Krakovski gozd leži na mokrišču, ki ga poplavlja reka Krka, zato je v času poplav čebelnjak dosegljiv le s čolnom. To je tudi razlog, da tu ni bogatih cvetočih travnikov. So pa mogočni stoletni kostanji, kjer čebele v njihovih cvetovih nabirajo medičino za kostanjev med – za kilogram morajo obiskati več milijonov cvetov.

Čebelarka Andreja

Sončni žarki se živahno lovijo po lesenem podestu pred panjem. Do njega vodi stopnička, ki so jo prinesli še iz originalnega, očetovega panja. Čebelarka Andreja pripravlja lesno gobo, s katero bo zadimila čebele, da se bodo umirile in bo lahko brez težav vzela satnico iz panja. Za trenutek postane in oči se ji zaiskrijo, ko odtava v spomine.

Ko ji je oče umrl, je bila še absolventka biologije, z majhnim sinom in alergijo na čebelje pike. A da bi ohranila dediščino, je prevzela njegove panje in čebelarstvo. »Takrat so mi svetovali, naj čebele prodam, ker kot ženska temu ne bom kos.« Vendar je vztrajala in se (na)učila.

Čebele lezejo po njeni roki in obrazu, medtem ko Andreja mirno pregleduje satnico. Leta izkušenj so odgnala strah in jo naučila komunikacije s čebelami. Pokaže na voščene pokrovce na satju: »Ko so sati do dveh tretjin pokriti s pokrovci, je čas za točenje medu. V pravi embalaži ekološki med zdrži več let in ima najdaljši rok trajanja med vsemi živili.«

Danes, po več kot tridesetih letih dela s čebelami, je Andreja razvila odpornost na čebelje pike in čebelarjenju dodala popolnoma nove dimenzije, tako da ni zanimivo le zaradi medu, ampak privablja tudi številne obiskovalce.

Andreja je že četrta generacija čebelarjev v družini, tradicijo pa nadaljujejo tudi njeni otroci, hči Tjaša Medarda, ki se je kot po naključju rodila na dan, ko goduje sv. Medard, zavetnik kmetov in čebelarjev, ter sinova Anže in Staš. »Še zdaleč ne gre samo za med, gre za slovensko tradicijo, ki se ne le ohranja, ampak tudi razvija naprej. Od uporabe prvin v najbolj naravni obliki, na primer cvetnega prahu in matičnega mlečka, do medu kot kulinarične delikatese, kozmetičnega preparata ter sredstva za zdravljenje in sprostitev.«

Apiterapija v čebelnjaku na robu jase

Leseni podest čebelnjaka vodi do vhodnih vrat, ki se odpirajo v 20 m2 velik prostor. Najprej vate bušne sladkast vonj po medu. Potem opaziš leseno notranjost, ki ti v trenutku nudi občutek domačnosti in ugodja. Na stenah so skrbno uokvirjene črno-bele slike Andrejinih prednikov. Prav vsi so bili čebelarji – oče, njegova mama in babica, po mamini strani pa so se s čebelarstvom ukvarjali moški.

Pod slikami je postelja za apiterapijo tik ob oknu, ki ponuja slikovit razgled na spokojno naravo s prostranim travnikom in kostanjevimi drevesi v daljavi. Postelja je z dveh strani obdana s steklenima stenama, skozi kateri lahko opazuješ čebele na satju. »Brenčanje čebel je podobno šumenju slapa in deluje antistresno. Predstavljaj si, da ležiš na blazini, na panjih, čutiš frekvenco čebel, poslušaš brenčanje, opazuješ in vdihavaš omamni vonj po medu. Vdihavanje zdravilnega čebeljega aerosola, ki po cevki in skozi masko pride naravnost iz panjev, namreč blagodejno učinkuje na alergije in bolezni dihal, kot je bronhitis,« opisuje apiterapijo.

Ob nasprotni steni je masažna miza, pripravljena za medeno masažo, ki jo Andrejina hči Tjaša združuje s klasično: »Med ima številne pozitivne učinke, med njimi tudi razstrupljevalnega. Zato medena masaža ne deluje le sprostilno, ampak tudi razstruplja telo.« Po masaži ti postreže s sladko medeno limonado in medeno pito ter pripravi odejo in blazino, da si lahko odpočiješ na ležišču – na panjih ali v viseči mreži pod stropom čebelnjaka. Nihče te ne priganja, za sproščanje si lahko vzameš toliko časa, kot ga potrebuješ. Ko končaš, zakleneš in pustiš ključ na dogovorjenem mestu.

Od medene pite do medenjakov

Med velja za naravno superživilo, saj ima protivnetne, regeneracijske in pomirjevalne učinke. V kulinariki je cenjen zaradi svoje vsestranskosti, zaradi katere ga je mogoče uporabiti tako v sladicah, kavi in limonadi kot v sofisticiranih gurmanskih kombinacijah s solatami in mesom.

Tudi Andreja se rada igra z okusi medu. Tako klasičnega kostanjevega kombinira z rdečo peso ali dodatki cvetnega prahu, propolisa in matičnega mlečka. Priljubljena je tudi njena Medenjera, škatla, ki je v slogu bombonjere napolnjena z več vrstami medu. Pokrovčki so označeni z različnimi barvami – kot so različne barve panjev v njenem čebelnjaku in cvetlic, katerih med se skriva v lončkih. Novomeška vsebuje štiri kozarčke medu iz novomeškega okoliša, slovenska pa devet vrst medu iz različnih slovenskih pokrajin.

Na drugi strani 2 ha velike parcele, nasproti čebelnjaka, raste šest mogočnih hrastov, pod katerimi stoji velika miza, ki meri kar 4 × 4 metre.

Tukaj Andreja obiskovalcem pripravi medeni piknik: medeno pečenko, jogurtovo medeno pito, skutne žepke z medom, mini palačinke z medom, medeno limonado, medeno penino in … cviček. Včasih pripravi tudi medenjake, za katere je prejela nagrado Zlati medenjak Čebelarske zveze Slovenije. Te lično zapakira za domov.

Ko med drevesa zapne še visečo mrežo, je doživetje popolno. Zibaš se, medtem ko tvoj pogled sledi igri svetlobe in sence v krošnjah dreves, okus po sladkem medu v ustih in brenčanje čebel nekje v daljavi.

Apiturizem ali medeni turizem

Andreja je neutrudna, ženska številnih talentov in interesov. Diplomirana biologinja in vodja Zavoda Čebela je tudi navdušena lončarka. Izdeluje vse, od skodelic do lončkov za rože, vaz in okrasnih magnetkov. Za svoje keramične posode je bila večkrat nagrajena, med njimi tudi za posodi za shranjevanje medu Medved in Čebela.

Vesela je, ko svoje znanje lahko predaja naprej, zato redno gosti skupine obiskovalcev, šolarjev ali družin, ki jim ob apidoživetjih in medenemu pikniku pod mogočnimi hrasti v samoti na robi Krakovskega gozda pripravi tudi lončarsko delavnico. Sami oblikujejo in poslikajo glinene posodice, ki jih Andreja dokončno obdela in zapeče v peči. Za piko na i jih napolni s svojim medom in pošlje avtorjem.