Rok

Mladi Rok Martinčič se je z ženo odpravil na drugačno poslovno pot, po očetovi bolezni pa začutil, da mu domača gostilna veliko pomeni. Prva leta po prevzemu je še vztrajal pri bolj klasičnih kuharskih pristopih, potem pa je v kuhinjo za nekaj časa povabil priznanega chefa Uroša Štefelina. Tudi zaradi njegovih vplivov je spoznal, da želi gostilniško tradicijo povezati z izvirnostjo »fine dining« izkušenj. Z vztrajnostjo in eksperimentiranjem se je prebil med najboljše. Leta 2023 mu je Gault&Millau podelil naziv chefa prihodnosti.

»Ko živiš v gostilni in lahko vanjo prideš ne le v copatih, ampak celo bos, se zelo hitro zaveš, da je usklajevanje družinskega in gostinskega življenja zahtevna reč. Z vsem spoštovanjem do klasike, ki sta jo gojila starša, sem želel opustiti pripravo na stotine kosil ob sobotah in nedeljah, in ustvariti takšne jedi in menije, zaradi katerih bodo k nam prišli zahtevnejši gostje, mi pa bomo ob tem malo drugače dihali,« pravi chef, ki zdaj praviloma kuha le za vnaprej najavljene jedce. Rezervacije so postale pravilo in vsakič, ko objavijo kakšno novost, je treba biti pri njih hiter.

Ekstremizmi nenavadnih tehnik in modna uvajanja kombinacij živil, ki se še nikoli niso skladala na istem krožniku, Roka Martinčiča ne navdušujejo. Ko gre za pohvale, mu največ pomenijo izjave gostov, kot je bila na primer ta, da si ob Rokovi ustvarjalnosti tudi izkušen gurman kar oddahne, ker lahko prepozna, kaj je to, kar je pred njim na krožniku. Izvirnost – da! A naj bo ravno prav umirjena in umerjena na okuse ljudi, ki pričakujejo dobro, ne pa tudi povsem neznano.

Rok pravi, da je otroštvo preživel ob tatarskem biftku s kruhom, opečenim na železni plošči štedilnika na drva, ki je še pred nekaj leti vztrajal v gostilniški kuhinji. Ta štedilnik se je umaknil novim potrebam in zahtevam kulinarike višje ravni, a ni rečeno, da se ne vrne! Meni, da bo visoka kulinarika v prihodnosti seveda ostala značilnost posebnih točk na gastronomskem zemljevidu, da pa bodo vse večjo veljavo imele tudi tiste kulinarične lokacije, ki se bodo vračale k pristnosti – tako pri jedeh kot še posebej pri ljudeh.

Rok Martinčič to pristnost povezuje z iskrenostjo. »Večina gostov je stalnih in z mnogimi postanemo tudi prijatelji. Prav vsakega osebno pozdravim. Mreža ljudi, ki prihajajo k nam, se širi po priporočilih, od ust do ust. Čeprav je to najpočasnejša oblika grajenja prepoznavnosti, je po mojem mnenju tudi najbolj dolgotrajna. Ljudje zaupamo ljudem in tega se zavedam vsakič, ko grem iz kuhinje v jedilnico pozdravit goste.«