Igor

Da je Igor kuhar, so na neki način zaslužni njegovi starši. Kot otrok je namreč veliko časa preživel v hotelu v Lipici, kjer je bila njegova mama zaposlena kot gospodinja, tam pa si je kasneje prve kuharske izkušnje nabiral tudi sam. Všeč so mu izzivi in zahtevnost kuharskega poklica, ravno ti mu dajejo tudi motivacijo za dodatne projekte. Poleg svoje kuhinje v Divači vodi tudi kuharske tečaje in degustacije za slovenska in tuja podjetja.

Takšen je tudi sam – vsestranski. Chef Igor Peresson se ne omejuje s specializacijo na določeno vrsto hrane. Zase pravi, da je trmast in da rad stopi iz okvirjev. Verjetno sta ravno to razloga, da danes uresničuje svojo kuharsko vizijo v lastni restavraciji. Pravzaprav je picerija, ki je že zdavnaj prerasla ponudbo picerije. V njej se odvija visoka kulinarika, degustacijski meniji s slovensko-italijanskimi okusi ter kuharski tečaji za vse, ki si želijo vedeti in predvsem znati več.

Dober kuhar je lahko vsak, ki je pripravljen trdo garati, žrtvovati družinsko življenje in biti vedno drugim na razpolago. Chef Igor meni, da kuharska šola ni pogoj: »Sicer je dobrodošla zaradi osnov, ampak verjamem, da vsak lahko razvije svojo kreativnost, ki je v šolah ne učijo. Mogoče so šole preveč ozko usmerjene in mladim kreativnim kuharjem postavljajo omejitve, ki jih drugi nimajo.«

Pri vprašanju, ali je kuharstvo talent ali učenje, Igor ne okleva. »Mislim, da je potrebno oboje, če želiš biti na vrhu, vendar eno brez drugega ne gre. Sam talent brez garanja ne bo dovolj. Učenje pa nas, kuharje, spremlja vse življenje. Ko kuhar izjavi, da vse zna, se je njegova rast končala in takrat gre samo še navzdol.«

Učenje ima v kuharstvu več dimenzij in ena od njih je zagotovo odprtost do drugih mnenj in okusov. »Nove jedi za jedilnik, ki ga menjujemo glede na sezono, sestavimo z ekipo. Sam predstavim ideje, ki jih zbiram skozi vse leto, nato pa skupaj poskusimo in predebatiramo. Pomemben vidik prispevajo tudi dekleta iz strežbe, ki imajo neposreden stik z našimi gosti, zato vidijo jedi bolj skozi njihove oči in nam tako pomagajo pripraviti všečne krožnike. Vedno pa upoštevamo letni čas in lokalnost surovin. Ne zdi se mi smiselno uporabljati surovine iz drugega konca sveta, če imamo toliko dobrih surovin doma.

»Ko se kakovost surovin pozna na jedeh, smo še toliko bolj zadovoljni,« pove in kot v potrditev mimogrede navrže skorajda vsakdanjo izkušnjo z Etne: »Zanimivo je na primer, da veliko italijanskih in drugih tujih gostov omeni, da v sosednji Italiji ne dobijo tako dobre pice kot pri nas, čeprav je Italija domovina pice.« In čeprav ne skriva, da je delo v gostinstvu naporno, je zanj ves trud poplačan, ko ga gost pokliče in pohvali jed.