Boštjan

Kuharstvo ga preprosto veseli. Ker ni klasično in enolično delo. V kuhinji je namreč ogromno akcije. Začne se že ob pol šestih zjutraj, ko Boštjan začne mesiti kruh. Sledi priprava sladic, vmes pripeljejo sveža živila, na delo pride njegova ekipa, Boštjan pa že načrtuje nove menije. Tiste, ki bodo na voljo en teden. Potem se celotna ponudba zamenja. Da lahko gostom, ki se vračajo, ponudijo nove jedi. Sveže, sezonske, drugačne. Tako se Boštjanove kuhinje nikoli ne naveličajo.

Že v osnovni šoli sta z bratom kuhala, da sta si zapolnila čas, ko so bili starši še v službi. Pravi, da je veselje do kuhanja podedoval po mami, ki zelo dobro kuha. Zato se je po osnovni šoli odločil za ljubljansko Gostinsko šolo, ki jo je končal z odliko in se takoj po zaključku zaposlil v znani restavraciji JB. Pri chefu Janezu Bratovžu je ostal in se kalil celih štirinajst let, nato pa z ženo Vesno odprl Restavracijo Harfa v Ljubljani in si tako izpolnil dolgoletne sanje.

Na področju kulinarike se namreč veliko dogaja. Menjajo se trendi, tehnike, postavitve krožnikov. Tako kot se menjajo surovine v naravi in sestavine na krožnikih. Za kreacijo krožnika je treba imeti nekaj občutka. Boštjan se ravna po barvah, vsake malo, in teksturah, vedno doda nekaj hrustljavega. »Nekaj me mora pritegniti,« pove o kreiranju novih jedi. Proces zahteva svoj čas, saj uspejo mogoče šele v četrtem ali petem poskusu. Sicer pa je pristaš prvinskih okusov, domačih sestavin in sezonske kuhinje. Jedem pa vedno doda svojo osebno noto – tisto piko na i, ki zgolj poudari osnovni okus.

V Restavraciji Harfa je 80–90 % domačih gostov, predvsem poslovnežev. Da so zadovoljni in da se ne naveličajo, Boštjan skrbi s tedensko menjavo celotnih jedilnikov, od predjedi, juh, mesnih, ribjih in vegetarijanskih glavnih jedi pa do sladic.

Zase pravi, da ima drugačen koncept razmišljanja, ker sta restavracijo z ženo postavila od začetka in ne prevzela že utečenega posla. Lokaciji in ciljni skupini primerno sta jo tudi fizično razdelila na dva dela. Eden je namenjen dnevnim kosilom, drugi pa poslovnim kosilom z večhodnim menijem. To odlično funkcionira, novi posli se sklepajo, zadovoljni gostje pa se redno vračajo.

»Brez žene in osebja ne bi bilo, kar je,« Boštjan odkrito poda priznanje tudi svoji ekipi, ki sledi njegovi viziji ter pomaga z idejami in delom. Sinova pa ne gresta po njegovi poti. Vsaj zaenkrat. A Boštjan ponosno pove, da ima mlajši fantastičen okus: »Nekoč je v neki restavraciji trdil, da na krožniku ni pravi paradižnik. Ko ga je zavrnil, je natakar priznal, da je »iz vrečke«.«