JAZby Ana Roš

Na robu mestnega vrveža, v središču Ljubljane, kjer vonj sveže kave sreča zvoke tržnice, stoji JAZ – restavracija, kjer se srečata sproščenost in genialnost. Pod zasnovo podpis svetovno priznane chefinje Ane Roš, ki je z zvezdami ovenčana v Hiši Franko, a tukaj vstopa v čisto drug svet. Brez pritiska forme, brez pravil. Samo ritem – ritem dneva, hrane, pogovora, ljudi.

JAZ ni tempelj fine dininga. Je Anina dnevna soba, igriv prostor, ki diha s trenutkom. Tu ni prostora za toge protokole – le za okus, ustvarjalnost in spontanost. Krožniki so ustvarjeni za deljenje, za uživanje, za mizo, ki se širi v prijateljstvo.

Hrana v JAZ-u je odraz sveta – navdihnjena z Aninimi potovanji, sestavljena iz lokalnega, začinjena z drznostjo. Jedilnik se spreminja dnevno, saj je odvisen od tistega, kar zjutraj ponudi Ljubljanska tržnica ali pride iz Kobariškega podeželja.

Tu najdete jedi, ki jih poznate – a ne na način, kot jih pričakujete. Anina waldorfska solata, sestavljena iz slovenskih jabolk in Planikinega kefirja, ni le nostalgija, temveč povabilo k ponovnemu okušanju. Rezina kruha z drožmi iz Pekarne Ana, obložena z angleškim rostbifom in sončničnimi semeni, ni le jed – je reinterpretacija ikoničnega spomina iz Hiše Franko.

In potem je tu tista igrivost, ki je tako značilna za JAZ: testenine iz starega kruha, popečene z rdečo papriko, makom in pehtranom. Jedi, ki se ne trudijo biti popolne – ker to že so, v svoji iskrenosti, duhovitosti in pogumu.

V JAZ-u vsak ostanek dobi svojo vlogo. Če kaj ostane od dunajskega zrezka, se spremeni v sočno mesno kroglico. Zelenjavne odreznine končajo v koktajlu ali kombuči. Sadje, ki ni našlo prostora pri zajtrku, speče Ina v pito, ki zadiši tako ob kavi kot ob kosilu.

Tudi moda v JAZ-u sledi istemu razmisleku: trajnostna oblačila Matee Benedetti nosijo natakarji, koktajli pa se mešajo iz sestavin, ki bi sicer šle v nič. In tako nastane celovita izkušnja, kjer vsak element šteje – ne le okus, temveč tudi smisel.

Prostor živi z dnevom: jutranji zajtrk je pisan in živahen, kosilo je sproščeno, odprto. Večer pa postane poseben: svetloba se zatemni, prižgejo se zvoki rock’n’rolla, koktajli priplavajo v elegantnih kozarcih, klepet postane globlji, večer daljši.

To ni restavracija, kamor greš “nekaj pojest”. To je kraj, kamor prideš in ostaneš. Ker te drži. Ker je domače in hkrati izzivalno. In ker je tu hrana, ki ni za fotografijo – je za občutek.