Marko

Marko je bil v gostinstvu najprej solastnik lokala, potem pa je po spletu okoliščin zrasel v ustvarjalca barvitih in kompleksnih gastronomskih krožnikov. Temelj njegove gostinske poslovne filozofije je bila želja po spreminjanju lokalne ponudbe. Vodila ga je v zgodbe, ki so kmalu zahtevale še osvajanje vseh kuharskih tehnik. Kar človek potrebuje za uresničitev svojih gastronomskih vizij, se da naučiti. To, kako biti zvest svoji zgodbi, pa terja posebno voljo in trpežnost.

Kako začne študent geografije, ki – kot vsi drugi – pripravlja predvsem jedi s testeninami, sanjati, da bi še pred tridesetim rojstnim dnem odprl lastno restavracijo? Dodaten zaslužek poišče pri Valterju Kramarju iz Hiše Franko, ki kdaj pa kdaj potrebuje pomoč pri cateringih. Nekaj let tovrstnega dela je Marka Stankoviča okužilo z gastronomsko miselnostjo novih razsežnosti: »Klasični chefi običajno najprej osvajajo kuharske tehnike in potem ugotovijo, da potrebujejo še dobre zgodbe in prave razloge, zakaj počnejo, kar počnejo. Malo manj klasični in ne po vseh predpisih šolani chefi pa (če sledimo zgledu Hiše Franko) očitno lahko pridejo do izvirnih rešitev tudi po obratni poti,« pravi Marko.

Ko je bil Marko še otrok, sta z dedkom odhajala na ribolov. Poleg rib so prijemali tudi zaščiteni potočni raki, ki sta jih neutrudno vračala nazaj v vodo. Nekoč, ko je bilo teh rakov res veliko, ju je doma čakala večerja s slovito fižolovo jedjo iz južnih krajev. Spomin na ta dan se je v Markovi odrasli glavi pojavil kot slika, vredna nove kulinarične stvaritve. Nastal je pasulj s potočnimi raki.

Široka obzorja kuharja, ki je vselej rad preverjal ponudbo restavracij po svetu, svoj vpliv zdaj kažejo v lokalnem okolju. Marko Stankovič je prepričan, da lahko vsaj z izborom dobaviteljev prispeva svoj delež k ohranjanju pridelave domačih sestavin tako v lokalnem okolju kot v vsej Sloveniji. Želi si, da bi tudi njegovi otroci čez desetletja lahko izbirali hrano iz bližnje okolice, spremenjeno v velika doživetja.

Marko Stankovič je iskal zgodbo, ki bi njegovo domačo Postojno uvrstila na gastronomski zemljevid sveta. Za furmansko mesto z vplivi z gozdov in z morja in z ljudmi, ki so se sem priseljevali z različnih koncev, se je zdelo, kot da ne sodi v nobeno kulinarično regijo. Lahko pa postane mesto kulinarike! Ker je Postojna mesto zlivanja različnosti, je prav mogoče, da je tudi to vir njegove naklonjenosti do fuzije na krožnikih. Na njih rad meša ribe in druge vrste mesa, novosti in nostalgijo, ki ga popelje k novim interpretacijami doživetega.

»Ne, svojih jedi ne ustvarjam z mislijo na določenega gosta. Ko si zamislim krožnik, je to bolj prikaz tega, kdo sem jaz, kdo smo mi kot ekipa, kaj je naša Štorja, in kje smo doma. Nimam predstave o idealnem gostu, sem pa zelo hvaležen vsakomur, ki je malce radoveden in ki mi da priložnost, da mu lahko predstavim, kar smo ustvarili,« pravi Marko Stankovič. Ustvarjalec Štorje kot največjo pohvalo razume vračanje gostov po nove in nove izkušnje.

Želi si, da bi novosti zanje soustvarjal ne le s skrbno izbranimi dobavitelji, ampak tudi v sodelovanju z drugimi ponudniki kulinaričnih zgodb v Postojni. »Mesto, zaznamovano z množičnim turizmom, bo s še boljšo kulinariko ponujalo dobre razloge za obisk 365 dni na leto,« je prepričan Postojnčan, ki upravičeno zbuja pozornost zahtevnih ocenjevalcev.