Uroš

V Uroševi kulinarični zgodbi nastopa njegov domači kraj. V oživitev tradicionalnih gorenjskih jedi, ki jim vdihne sodobno dušo, namreč vključuje lokalne sestavine z domačega vrta in z okoliških kmetij. Ustvarja z okusi, barvami in oblikami in z vsakim krožnikom znova dokazuje, da tradicionalna slovenska kulinarika sodi tudi v bolj prestižne restavracije.

Prvih kuharskih podvigov se je lotil že kot otrok, ko se je smukal po kuhinji stare mame, profesionalne kuharice. Še danes se po navdih obrača v čas svojega otroštva, le da tradicionalnim slovenskim jedem doda ščepec svoje neusahljive domišljije in jih pripravi na sodoben način, z drugačnimi tehnikami in postavitvijo na krožniku. Pri kuhanju ne uporablja eksotičnih sestavin. »Ne želim dosegati učinkov uau z okusi, ki so drugačni, ker jih ne poznamo,« pravi Uroš. Raje pokaže, da se lahko s kombinacijo različnih slovenskih sestavin ustvarijo številni zanimivi okusi.

Verjame, da je slovenska kulinarična dediščina naša edinstvena prednost. Zato Uroš navdih za kreiranje novih jedi črpa tudi iz starih kuharskih knjig. Najprej pa izhaja iz lokalnega živila. Pri tem so mu v veliko pomoč lokalni kmetje, s katerimi odlično sodeluje. Od njih dobi predloge glede živil in produktov, skupaj se dogovorijo, kaj bo kdo sadil, včasih pa obudijo tudi kakšno že davno pozabljeno sestavino. Na primer hruško tepko. »Nekoč so jih sekali, ker so bile nasajene ob cesti, ceste pa so širili.« Danes jih sadijo, ohranjajo in uporabljajo še za vse kaj drugega kot le žganje in suho sadje. Uroš z njimi napolni testenine s kranjsko klobaso ali jih pripravi s potočnimi raki.

Še eno Uroševo poslanstvo je širjenje kuharskega znanja med mlade. Preko kuharskih delavnic in ostalih kulinaričnih projektov jih poučuje o tem, kaj je zdrava in dobra hrana. »Otroci imajo potencial, radi kuhajo.« Kar skuhajo pa vedno tudi z veseljem pojejo. Tudi cvetačo in kolerabo. Zato ne verjame v urbani mit sodobnih staršev, da otroci ne jejo drugega kot ocvrti krompirček in dunajski zrezek. »Na zabaven in inovativen način lahko otroke naučimo jesti tudi kaj drugega kot hitro hrano ter na tak način poskrbimo za bolj zdravo in raznoliko prehranjevanje otrok.«

Kuhinja je namreč igra – od znanih stvari do eksperimentiranja. »Pomemben je rezultat. Če je z njim nekdo zadovoljen, je zelo lepa stvar.« Sicer pa je kuharstvo zahteven poklic. Dober kuhar se mora veliko učiti, se preizkusiti v različnih kuhinjah in različnih stilih. Ker obstaja ogromno virov, od koder se lahko črpa kulinarično znanje je pridnost ena največjih vrlin v kuhinji. »Pridnost in strast. Brez strasti se na da učiti in delati,« je prepričan chef Uroš.

Na svojih začetkih, v Vili Bled pri Silvestru Križaju, je spoznal, da dejansko obstaja več od klasike in dobil nov zagon. Danes kuha avtorsko kuhinjo, pri kateri črpa iz tradicije in okolja. »Vsak kuhar mora začutiti samega sebe in kuhati tisto, kar mu je blizu.« Uroš je odrasel ob slovenski kuhinji, zato ji ostaja zvest. Na novo jo odkriva in posodablja. Pri tem pa se zanaša na svoj okus in ko mu je jed dobra, ve, da je dobra.