Znamenite slovenske sladice

Sladka je pot od kraljice potice do štrukljev, pogač in drugih slovenskih sladic

Lahko ob dopoldanski kavi, lahko ob tisti popoldne, lahko ob kosilu, celo za kosilo ali pa kar tako, ker se nam pač zahoče nekaj sladkega. Za vsak dan ali ob praznikih.

Slovenske sladice so tako raznolike kot kraji, iz katerih prihajajo, kljub temu pa poznamo nekaj tradicionalnih receptov, ki so osvojili številne generacije. Najbolj znana je vsekakor potica, pa tudi blejska kremna rezina in štruklji, ki se včasih znajdejo celo v vlogi glavne jedi. Navdušujejo pa nas tudi ajdovi krapi, gibanice, fritole, kroštole in drugi sladki zakladi Slovenije.

Praznična potica, kraljica slovenskih sladic

Brez potice si v Sloveniji ne predstavljamo večine tradicionalnih praznikov. Ima posebno mesto v slovenski kulinariki, pečejo pa jo v vseh slovenskih pokrajinah. Pripravljena je iz zavitega in razvaljanega kvašenega testa, v katerega se zavije nadev, po čemer je zavita potica, po-vitica, dobila tudi ime. Izvedbe se med seboj razlikujejo po nadevih, vrstah testa in obliki. Poznamo več kot 120 različnih potic s slanimi in sladkimi nadevi, delimo pa jih lahko glede na letne čase, po posameznih mesecih in po posameznih praznikih. Najznačilnejše so orehova, lešnikova, pehtranova, makova, rozinova in sirova.

Slovenska potica je zaščitena z zajamčeno tradicionalno posebnostjo, kar pomeni, da proizvodnja ni geografsko omejena, pogoj za uporabo zaščitenega imena slovenska potica pa je certifikat, ki dokazuje, da je potica proizvedena natančno tako, kot je predpisano. Pripravljena je lahko s petimi tradicionalnimi nadevi, ki predstavljajo tudi letne čase: pehtranova potica spomladi, pehtranova s skuto poleti, rozinova jeseni in orehova ali orehova z rozinami pozimi. Pečena je v potičniku, ki zagotavlja edino pravo obliko potice. To je okrogla posoda, z luknjo v sredini, njen zunanji rob je gladek ali pokončno rebrast. Potresena je lahko s sladkorjem v prahu.

O potici je prvič pisal Primož Trubar, avtor prve slovenske tiskane knjige, že davnega leta 1575, zelo podrobno pa jo stoletje kasneje v znameniti Slavi vojvodine Kranjske opisal avtor Janez Vajkard Valvasor.

Najprej makov, nato skutin, zatem orehov in na koncu jabolčni.

Kraljica vzhodne Slovenije je Prekmurska gibanica, ki že dolgo ni več samo prekmurska, saj je osvojila srca in želodce daleč naokoli in je danes priljubljena praznična sladka pogača. Njeni štirje sloji, ki se ponovijo, pa so tudi prava paša za oči. Med plastmi vlečenega testa si od spodaj sledijo najprej makov, nato skutin, orehov in jabolčni nadev, ki se v enakem vrstnem redu ponovijo. Med nadeve sodi tudi smetanova in maščobna polivka. Tudi ta sladica je zaščitena kot zajamčena tradicionalna posebnost. Najstarejši pisni vir, v katerem župnik Jožef Kosič omenja gibanico kot posebno prekmursko jed, je iz leta 1828.

Na vzhodnem koncu Slovenije ji dela družbo še nekaj sladic s podobnimi imeni: prleška gibanica, slovenjegoriška gibanca, haloška gibanica, ki pa so vse obložene le s skuto. Podoben po videzu, a drugačen po imenu, je še ajdovski krapec. Ta je, kot namiguje ime, iz ajdove moke, polnjen je s skuto, pojavlja pa se tudi v zahodni Sloveniji, tam tudi z nadevom iz suhega sadja. Večina naštetih je iz nekvašene moke, a tradicionalne v Termalno Panonski Sloveniji so tudi pogače iz kvašene moke, npr. kipjena in svatovska pogača.

Slastna Blejka

Precej mlajša, a prav nič manj znana, je blejska kremna rezina. Ker je Bled popularna turistična destinacija, je blejska kremšnita, kot ji največkrat rečemo, verjetno najbolj fotografirana sladica pri nas. Ištvan Lukačevič, nekdanji vodja slaščičarne hotela Park, je dolgo preizkušal recepte in kombinacije sestavin, preden mu je leta 1953 uspelo. Originalne blejske kremne rezine še vedno pečejo iz naravnih sestavin prav v tej slaščičarni.

Značilna je kombinacija širše rumene in ožje bele plasti, jajčne vaniljeve kreme in stepene sladke smetane, zgoraj in spodaj pa zlato zapečeno listnato testo s sladkornim posipom. V slaščičarni hotela Park se pohvalijo, da so naredili že več kot 15 milijonov originalnih blejskih kremnih rezin. Na nekaterih blejskih tekaških prireditvah namesto medalje okrog vratu tekačev obesijo vilice, da se lahko za ciljno črto posladkajo s kremno rezino.

Žepki in štruklji

Med odkrivanjem Alpske Slovenije se lahko posladkate z različnimi kuhanimi in nato zabeljenimi testenimi žepki z raznolikimi nadevi. Na Kobariškem jih nadevajo z drobtinami, orehi in rozinami, v Ratečah pa s skuto in koruznim zdrobom ali pa s kuhanimi in zmletimi suhimi hruškami in medom ter cimetom. V vsej regiji so hruške pogosta kulinarična spremljava, najbolj posebne pa so tepke. Aromatične majhne hruške se odlično podajo k mnogim sladicam, od kompota, marmelad do nadeva za štruklje. In ko že omenjamo štruklje, ti so sicer lahko sladki ali slani, značilni pa so za vso Slovenijo.

Danes so štruklji v gastronomiji sodobne Slovenije ena najbolj razpoznavnih jedi, pripravljajo se slani in sladki, nadevov pa so našteli več kot 80. To so testeni zvitki iz vlečenega ali kvašenega testa, največkrat kuhani v vreli vodi, lahko pa tudi parjeni ali pečeni. Izjemno priljubljene so sladke različice štrukljev, najpogosteje pa vam bodo ponudili skutne, jabolčne, pehtranove in orehove.

Sladkanje po primorsko

Obvezne v pustnem času in pogoste tudi ob drugih praznikih so fritole in kroštole, morda bolj znane kot miške in krhki flancati. Okrogle fritole, miške, so sladki ocvrtki kvašenega testa, kroštole ali hroštole pa so ocvrto nekvašeno pecivo.

V slovenskem Sredozemlju se lahko posladkate s figovim hlebčkom. Narejen je iz posušenih in narezanih fig, ki jih z grozdnim sokom zgnetejo v hlebčke. Te, pokrite z lovorjevimi listi, sušijo na soncu vsaj teden dni. Popolnoma naravno pripravljena sadna sladica pa je nato dobra več mesecev.

Na goriškem koncu je posebna goriška gubanca, ki ohranja prastaro obliko potice kot povitice in ni pečena v potičniku, ampak jo le polžasto zavijejo. Na zahodnem delu jo pripravljajo iz vlečenega, na vzhodnem delu pa iz kvašenega testa.

Dobrote iz Osrednje Slovenije

Ljubljanski štrukelj velja za eno prvih jedi z navedenim geografskim poreklom, katerega recept je prva objavila Magdalena Pleiweis leta 1868. Štrukelj je iz maslenega kvašenega testa, nadevan pa je z marelično marmelado in posladkorjenimi pomarančnimi lupinami. Po vrhu ga potresejo z lističi mandljev in premažejo z razžvrkljanim jajcem.

Sladica, s katero se poleg potic in štrukljev radi sladkajo v glavnem mestu, so ljubljanske palačinke. Sicer mednarodna jed je v Ljubljani pridobila lokalen pridih. Palačinke nadevajo s skuto in pehtranom ter jih gratinirajo z jajčnim prelivom. Z 19. stoletjem se je uveljavilo značilno ljubljansko kosilo, katerega sladek hod so skutne palačinke s pehtranom.

V okolici so značilni še razni sladki in celo obredni kruhki, poleg janške vezivke še različne izvedbe poprtnikov ali božičnih kruhkov. Med bolj pogostimi sladicami, predvsem v času, ko zorijo jabolka, je jabolčni zavitek, poznamo pa tudi bolj moderne sladice, kot so Maxi rezina, torta Ljubljana in pa Fige Prešernove.

Tradicionalne sladice so chefi po vsej Sloveniji zapeljali tudi v sodobnost. Namesto tradicionalne priprave in postrežbe lahko doživite znan okus v popolnoma novi preobleki. Tako je blejska kremna rezina pristala v kozarčku in v okusu sladoleda. V sladoledni izvedbi lahko okušate tudi prekmursko gibanico, to pa so zavili tudi v štrukelj. Potica pa je postala lepotička, mini potička.

Sladki izbor Slovenije dopolnjujejo še mnoge sladice, ki so značilne za manjše kraje in regije ter celo slaščičarne in gostilne ali družine. So odsev okolja, v katerem so nastale, pa tudi letnih časov, v katerih so jih pripravljali. Take sezonske sestavine so sveže ali sušeno sadje, gozdni sadeži, zelišča, oreščki in seveda med. V deželi z avtohtono medonosno čebelo in bogato tradicijo čebelarstva je ta najstarejše in še danes priljubljeno sladilo.