Vila Muhr: Luksuz na temeljih stare lovske vile ob Bohinjskem jezeru


Sonce počasi zahaja za planino v Lazu nad Bohinjem, ko se po vijugasti makadamski cesti spuščamo v dolino. Osemnajst starih lesenih pastirskih stanov je razpršenih po zelenih pobočjih na 1.560 metrih, nekje tik ob gozdni meji, kjer se zdi, da se je čas ustavil pred stoletjem.

Iz tega pravljičnega gorskega sveta dostavljajo orjaške kolute bohinjskega sira v Vilo Muhr, eno zadnjih luksuznih butičnih namestitev in restavracij na Gorenjskem.

Vila Muhr je bila v prvotni različici zgrajena kot lovski počitniški objekt premožnega avstro-ogrskega trgovca Adolfa Muhra. Več kot stoletje pozneje objekt, skrit pod borovci le streljaj od Bohinjskega jezera, v praktično popolnoma novi podobi ohranja duh in slog tistega časa.

Muhru, ki je imel v lasti tudi Blejski grad in je v tem kraju zgradil dve vili, sicer prav dolgo ni uspelo uživati v svoji gorenjski depandansi – leta 1903, le leto po tistem, ko je vilo zgradil, je namreč umrl. Vilo sta podedovala njegova sinova, pozneje pa je prešla v last jugoslovanske kraljeve družine Karađorđević.

Avgusta 1934 sta se v takratni vili zaročila britanski princ George, stric pokojne kraljice Elizabete II., in grško-danska princesa Marina, ki sta se konec istega leta poročila v Westminstrski opatiji v Londonu.

Štiri razkošne, 90 kvadratnih metrov velike suite v Vili Muhr, ki s pritajeno svetlobo in vonjem po borovih iglicah dajejo občutek, kot da spite v gorski koči, so poimenovane po kronanih glavah, ki so tu pustile pečat – poleg princa Georgea in princese Marine še princesa Olga Grčije in Danske ter jugoslovanski knez Pavel.

Po odhodu kraljeve družine je bila vila od začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja opuščena, pozneje pa je živela kot hotel Kompas z namestitvami višjega cenovnega razreda. Leta 2014 se je zrušila pod težo snega in žleda, tako da so od nje ostali le kamniti ostanki pritličja.

Reinterpretacija starih obrti

Na temeljih te stare vile so nato lastniki sosednjega Hotela Bohinj začeli temeljito obnovo, pri čemer so arhitekti iz biroja Ofis zvesto sledili izvirni podobi in se pri tem povezali z Gorenjskim muzejem, da so našli pravi vzorec in postopek žganja lesa za okna.

Skratka, dizajn Vile Muhr danes ni zgolj pro forma, ampak so snovalci pri zasnovi tudi načrtno skušali reinterpretirati znanje starih obrtnikov z gorenjskega konca, ki se kaže v bohinjskih kozolcih, senikih in pastirskih stanovih na tamkajšnjih planšarskih planotah, kot je planina Laz.

Pri gradnji so uporabili tudi prvotni kamen iz pritličnih prostorov, les je izključno slovenski, osnova je smreka. Pri vseh materialih in elementih so upoštevali sodobne ekološke smernice naravne obdelave lesa, torej brez lepil in drugih kemičnih sredstev.

Tako je temna fasada izdelana iz karboniziranega ali žganega lesa, premazanega z naravno borovo smolo. Po tem postopku so že pred več tisočletji zaščitili lesene stavbe in čolne tako v stari Perziji kot tudi Vikingi.

Cilj je bil doseči, da se že ob prvem pogledu na kompleks zdi, kot da ta od nekdaj stoji tam, šele, ko vstopiš v vilo, opaziš, da je sodobno oblikovana. Ob tem je treba poudariti, da ker se Vila Muhr nahaja v Triglavskem parku, kar je velik del njenega draža, saj je narava tu resnično dih jemajoča, so še toliko bolj sledili načelom trajnosti.

Doživetja: od jahanja do Triglava

Gosti so višjega sloja, a so to povečini tudi posamezniki, ki si želijo doživeti destinacijo in, še posebej če prihajajo iz večjih urbanih središč, začutiti stik z naravo.

Tako so zasnovana tudi doživetja, ki jih ponuja Vila Muhr, vse od vzpona do bivaka pod Skuto na 2.045 metrih do vzpona na Triglav z zasebnim vodnikom.

A v resnici v teh koncih ni treba prav dolgo tuhtati, kje najti ponudnike in postanke, ki navdušijo tudi vsega vajene in razvajene goste. Na ranču Mrcina v vasi Studor, kamor vodijo goste na jahanje, vas pozdravijo s šilcem žganega. »Tako je to na Bohinjskem, ejga,« se zareži lastnik Robi, ki ranč vodi že več kot 20 let.

Par ovinkov proč, v isti vasi, se ustavimo na turistični kmetiji Gartner, na kateri se družina ukvarja s sirarstvom. Lucija Gartner pred nas postavi težak lesen pladenj rezin bohinjskega sira, prekajenega bohinjca, nežne albuminske skute, umetelno izrezljanega masla z odtisom planinke in mohanta, ki bo s svojim izrazitim okusom večini predstavljal največji izziv.

Lucija, po izobrazbi geografinja in etnologinja, je svojčas delala v Turizmu Bohinj, preden se je odločila, da bo ostala doma in skupaj z bratom prevzela delo na kmetiji, kjer skrbi za degustacije, poletja pa preživlja v družinskem pastirskem stanu na Lazu.

Iz Studorja žene krave na planino v začetku junija, okoli 5-6 ur hoje, da dosežejo Laz, kjer ostane do začetka septembra. »Bohinjski sir se dela po tradicionalnem postopku. Gre za trdi sir, ki spominja na ementalec, v ponudbi pa imamo tudi stranske produkte sirarstva, kot so albuminska skuta (ali sirarska skuta, kot ji pravijo na tem koncu), pinjenec in sirotka,« razlaga Lucija, ko sveži sir pokriva s snežno belo gazo.

Pomočnikov ji ne manjka, saj k delu pritegne kar otroke znancev in prijateljev, okoli 20 se jih zvrsti čez poletje, starih med deset in devetnajst let, ter se učijo obrti s kuliso vršacev, nekaj, česar noben denar danes ne more zares kupiti.

Gartnerjevi imajo na Lazu tudi prašiče, ki jih hranijo z ostanki sirarske proizvodnje – in da, ob degustaciji se bo na pladnju znašel tudi kateri od teh pujsov.

Večino izdelkov s kmetije Gartner kupijo okoliški obrati, hoteli in restavracije. Njihovi izdelki se znajdejo na mizah restavracij z Michelinovo zvezdico, pa tudi v Hotelu Bohinj in, jasno, Vili Muhr.

Lucija pravi, da jo izjemno veseli, da tudi večji hoteli vse bolj pridobivajo na lokalni zavesti in rade volje pokupijo vse, da bi čim bolje s svojimi zajtrki tujim gostom predstavili bohinjske okuse in tradicije.

Mladi Hrvat s slovenskimi okusi

Nebo nad kot zrcalo mirnim Bohinjskim jezerom se barva v rožnato, ko v Vili Muhr sprejmejo prve goste za večerjo. Ambicije restavracije so podobno visoke kot ambicije hotelskega dela.

Za celotno kulinarično izkušnjo Vile Muhr, tako večerni degustacijski meni kot zajtrk, je zadolžen komaj 27-letni hrvaški kuharski mojster Davor Arnautović, ki je izkušnje nabiral v nekaterih najboljših kuhinjah Evrope, kot so Schloss Schauenstein, El Celler de Can Roca in Frantzen, v rodni Hrvaški pa je delal v z eno Michelinovo zvezdico ovenčanemu Boškincu.

V Vili Muhr se večerja začne s pozdravi iz kuhinje v njihovi vinski kleti, v kozarce pa točijo šampanjec in starejše letnike Moviine penine Puro, ki lahko parirajo francoskim mehurčkom.

Meni se sezonsko menja, pri čemer uporablja Arnautović lokalne sestavine, sodeluje z malimi, butičnimi proizvajalci z gorenjskega konca in se, kjer se le da, opira na gastronomske tradicije tega konca Slovenije – a jih povzdigne v fine dining verzijo, ki pritiče butični destinaciji, kot je Vila Muhr.

Večerja pod rogovi in koreninami

Pri interierju impresivne jedilnice, vse v naravnem lesu in vonju po borovem gozdu in sveže pečenem kruhu, sledijo motivom narave, lova s trofejami jelenov po stenah in kraljevskosti. Vizualno izstopa lestenec, narejen iz korenin bukve, ki jih je na jezerskem bregu podrl vihar, stoječe luči so iz starih smuči, miza je iz obnovljenih starih gorenjskih kozolcev.

Opečne elemente za točilnim pultom iz žganega starega lesa in kaminom krasi ornamentika prezračevalnih odprtin na senikih, prostor pa poživljajo posode z lokalnimi čaji in keramični kosi Pie Mršek z vzorci s starih bohinjskih vezenin.

Ob hišnem kruhu z drožmi postrežejo z maslom, oljčnim oljem in krasno, kremasto Gartnerjevo zaseko. Začetek s paradižnikom in burato je lahek, svež, kot nalašč za zadnje vroče dni septembra – chef za krožnik uporabi tri sorte paradižnika, ki ga prej zmarinira, postreže pa s fermentiranim paradižnikovim vinaigrettom in slovensko burato z družinske kmetije Pr’ Matevž v Škofji Loki. Vsa zelišča in užitne cvetove chef nabere na idiličnem zeliščnem vrtu za hotelom z razgledom na tiste iste planine, od koder dobivajo mlečne izdelke.

Sledi solata z mariniranimi potočnimi raki z ješprenjem, divjo sezonsko solato in bučnim prelivom, kljub menjavi menijev pa si lahko v Vili Muhr zagotovo vedno nadejate najmanj en krožnik na osnovi Zupanove jezerske postrvi. V jesenski izdaji so to postregli s cvetačo in beurre blancom.

Domače testenine so tokrat s čemaževo omako, svežimi šampinjoni, dehidriranim rumenjakom in lešniki, medtem ko sulca rahlo odimijo ter ga postrežejo s peno iz koromačeve polente in ribjo kremo s koromačem.

Za veliki finale pred nas postavijo rulado iz kozličkovega plečeta z demi glaceom (gosto mesno omako) iz kozlička, tortico iz pastinaka in hruške ter kremo iz pastinaka.

Zajtrk z razgledom

Podobno kot v Milki, še eni butični destinaciji na Gorenjskem, tudi ekipa Vile Muhr ne skriva visokih ambicij, ko gre za restavracijski del, ne zgolj hotelski. In glede na videno, imajo kljub mladosti vse, da se pozicionirajo kot ena boljših slovenskih restavracij.

To se kaže tudi v enem boljših zajtrkov pri nas – poleg svežega kruha z drožmi postrežejo krasno lokalno maslo, kremne sire, domačo piščančjo jetrno pašteto, hišne marmelade in celo selekcijo medov – lipo, smreko, akacijo, hojo in kostanj.

Izjemen je ržen kruh s kremnim namazom, dimljeno Zupanovo postrvjo in okisano rdečo čebulo, omleta je absolutno popolna, a prava zvezda je cesarski praženec, popoln, dehteč, postrežen s svežimi borovnicami in malinami. Po njem si boste želeli bivanje v Vili Muhr samo še podaljšati.